Debate z Bergantom : Pogovoriti se moramo o zraku

rtvslo.si · Mar 1, 2026 · Collected from GDELT

Full Article

RTV-vsebine V Sloveniji dihamo boljši zrak kot pred desetletji, a slabšega, kot bi ga lahko 1. marec 2026 ob 7.47 • MMC RTV SLO Igor E. Bergant, TV Slovenija V prvih marčevskih Debatah z Bergantom bomo govorili o kakovosti zraka pri nas. Gre za temo, o kateri na RTV Slovenija sicer pogosto poročamo, a je v preteklosti le redko uspela preglasiti druge aktualnosti. Zakaj? Izjema je bilo dogajanje v Anhovem, kjer so prebivalci z neomajno voljo po več desetletjih javnih prizadevanj dosegli zaostritev zakonodaje in si skoraj dobesedno priborili čistejši zrak. Pot, ki jo je ves čas spremljala tudi naša dopisnica iz regije Mojca Dumančič, je bila dolga. Cena, ki so jo v zadnjih sto letih za onesnaževanje plačali številni ljudje v Soški dolini, pa zelo visoka. Leta 1996, ko je (končno) obveljala prepoved tamkajšnje proizvodnje azbestno-cementnih izdelkov, je bila to prelomnica, a zdravstvene težave številnih prizadetih se s tem seveda niso končale. Po podatkih Agencije za okolje Republike Slovenije smo dve desetletji po omenjeni prepovedi v naši državi na novo ugotovili 39 primerov malignega mezotelioma, hude oblike raka, ki je v veliki meri povezan z vdihavanjem azbestnih vlaken v preteklosti, pri čemer je latentna doba (oziroma čas prikritosti) lahko daljša od 40 let. Fotografija je arhivska. Foto: BoBo Ob upoštevanju številnih prikrivanj in zavajanj, ki so se v povezavi s škodljivostjo proizvodnje cementa dogajala v Posočju, je zaskrbljenost za zdravje in skepsa prebivalstva do proizvodnje "čistejšega" cementa, a z uporabo energije iz sosežiga odpadkov, razumljiva.Tehnološki napredek v industrijiAnhovo je po eni strani simbol rastoče okoljske ozaveščenosti v Sloveniji, hkrati pa kaže tudi na spremembe v industriji. Mnoge "umazane" industrije so postale nesprejemljive ali pa so se s pomočjo tehnološkega napredka "očistile". Morda bi lahko ob tem tudi cinično ugotovili, da so se iz bogatejših držav, kjer javno mnenje ni bilo več pripravljeno sprejemati tako visokih zdravstvenih tveganj, preprosto umaknile v revnejše predele sveta, kjer še vedno ogrožajo življenja ljudi. Enako velja tudi za problematične odpadke. Znan je primer Gane, kjer je eno največjih smetišč za odslužene računalnike z vsega sveta.Dejstvo je, da je v Sloveniji zrak, ki ga dihamo zdaj, prav zaradi umika ali očiščenja industrije boljši kot pred desetletji, saj v zrak preprosto izpuščamo manj strupenih snovi. Za ogrevanje prostorov praktično ne uporabljamo več premoga, tudi motorji z notranjim zgorevanjem, ki delujejo na fosilna goriva, morajo upoštevati višje standarde kot nekoč. Zakonski predpisi, še posebej odkar je Slovenija del Evropske unije, so vse strožji, kar je pripomoglo k izboljšanju stanja. Najnovejše povzema lani decembra objavljeno poročilo Agencije Republike Slovenije za okolje (ARSO). V čem je torej problem?Povedano preprosto: v Sloveniji bi lahko dihali še čistejši zrak in obseg zdravstvenih težav, povezanih z onesnaženim zrakom, še zmanjšali. A za to ne storimo dovolj. Res je, da ima naša država edinstveno lego v Evropi: prav zato, ker živimo na stičišču Alp, Sredozemlja, Panonske nižine in Dinarskega gorstva, se lahko pohvalimo z izjemnimi naravnimi danostmi in biotsko raznovrstnostjo. Imamo zmerno podnebje, veliko vode in gozdov. To je naša velika prednost. A dejstvo, da imamo precej dolin in kotlin ter da smo blizu tudi nižinam v Italiji zahodno od nas (in od tam velikokrat "dobimo" tudi vreme), našemu zraku prinaša tudi tveganja, zlasti pozimi. Obširni gozdovi sami po sebi niso problem, v zadnjem stoletju in pol se je gozdnatost pri nas zelo povečala (po koncu izjemnega izsekavanja za gospodarske potrebe, pa tudi zaradi opuščanja kmetijskih površin), kar pomeni, da je les kot sredstvo za ogrevanje bivališč zelo dostopen in poceni. In tu je seveda še promet: slovenska mobilnost še vedno temelji na cestnem prometu.Vsakomur je jasno, da se reliefa države ne da spremeniti. Mit, da naj bi kitajsko glavno mesto Peking svoje kotlinske težave z onesnaženim zrakom pred zimskimi olimpijskimi igrami leta 2022 reševal (tudi) na način, da so preprosto odstranili del gorskih pregrad in kotlini omogočili prepih, je le to – mit. Ukrepi so bili drugačni: umik industrije, elektrifikacija prometa, tudi cestnega, in posodabljanje mreže daljinskega ogrevanja.Kaj lahko storimo? Prav o tem vprašanju se bom v Debatah v nedeljo, 1. marca, ob 20.40 na 1. programu TV Slovenija pogovarjal s tremi strokovnimi gosti. V studiu bodo: Griša Močnik, dekan Fakultete za znanosti o okolju Univerze v Novi Gorici in vodja Centra za raziskave atmosfere te univerze, eden mednarodno najbolj priznanih strokovnjakov za proučevanje vpliva črnega ogljika na zdravje ljudi, Nataša Sovič, direktorica Urada za stanje okolja na Agenciji za okolje, torej naše ključne ustanove za opazovanje in obveščanje prebivalcev o okolju, ter Andreja Kukec, izredna profesorica na Katedri za javno zdravje Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, ki že dolgo in odmevno raziskuje pristope, ukrepe in vplive onesnaženosti ozračja na zdravje ljudi. V debati bomo skušali pojasniti, kaj bi v Sloveniji še lahko storili za zmanjšanje izpustov, zlasti prašnih delcev PM2,5 in PM10, predvsem pozimi. Ali bo obveščanje o stanju onesnaženosti zraka v prihodnosti boljše in kako lahko posamezniki še bolje poskrbimo za svoje zdravje? Zakaj problem onesnaženosti ni omejen le na nekatera mesta v kotlinah in dolinah, ampak se lahko pojavi tudi v manjših krajih? Bi bilo mogoče les, ki je na voljo za ogrevanje, uporabljati bolj smotrno in smiselno? Kaj bi lahko oziroma bi morali za zmanjšanje tveganj onesnaženega zraka dolgoročno storiti odločevalci na državni in lokalni ravni? Kako pri ukrepanju zagotoviti socialno pravičnost? Kakšni bi bili gospodarski učinki? In navsezadnje, kako tvegani bi lahko bili sežigalnici v Ljubljani in Mariboru, tudi glede na lanske podatke Evropske okoljske agencije (EEA), ki je naši največji mesti po kakovosti zraka uvrstila na 589. (Maribor) oziroma 709. mesto med skupno 761 mesti na evropski lestvici? Igor E. Bergant. Foto: Adrian Pregelj Oglas